Pod drobnogledom tudi ime slovenske smučarske prihodnosti

Foto: Profimedia

Aleš Valenti je oktobra v Söldnu doživel krst v vlogi glavnega trenerja v ekipi svetovnega pokala. Pred šefom tehnične ekipe je zdaj še slalomsko odprtje sezone v Leviju, mi pa smo se z njim pogovarjali tudi o prihodnosti.

Za njim je več kot 20 let nabiranja trenerskih izkušenj. Začel je v mariborskem Braniku, kjer je prehodil pot od selekcije U-10 do mladincev. Nato so mu pri Smučarski zvezi Slovenije ponudili vodenje C ekipe, sledilo pa je delovanje v ekipah evropskega in svetovnega pokala. Aprila je sprejel največji izziv v karieri, ko je postal glavni trener ženske ekipe svetovnega pokala za tehnični disciplini. V praksi to pomeni, da 43-letni Aleš Valenti skrbi za Nejo Dvornik in Ano Bucik Jogan, obenem pa stalno pogleduje tudi proti ekipi evropskega pokala.

Intervju: Aleš Valenti

Kakšno je bilo vaše prvo poletje v vlogi odgovornega trenerja ekipe za tehnični disciplini?

Zelo pozitivno, pa čeprav zaradi zdravstvenih težav in vremenskih razmer zastavljenega načrta nismo izpeljali povsem v celoti. Povezovali smo se tudi z ekipo evropskega pokala in Andrejo Slokar. Veseli me pozitiven in resen pristop.

Gre za velike čevlje?

Učil sem se iz dneva v dan. Ne znam vsega. Nihče ne zna vsega. Vsi se učimo. In na takšen način rastemo in se razvijamo. Ker je bil položaj zame nov, mi je bilo včasih težko. A ob dobri komunikaciji se je vse odvijalo v pravo smer. Vzdušje v ekipi je bilo dobro. To je temelj za novo sezono.

Javna skrivnost je, da Ana Bucik Jogan vstopa v zadnjo sezono, v kateri želi še enkrat opozoriti nase. Neja Dvornik čaka na ključni preboj. Izhodišče ni enotno, mar ne?

Neja se nahaja v zahtevnem položaju. Lani se je soočala s poškodbo kolena. Gre za težavo, ki jo bo spremljala. Pomembno je, da uokviri težave. Poleg tega je poleti zamenjala opremljevalca smuči. Gre za delovišči, na katerih je delala. Skupni imenovalec pa je bila želja po koraku naprej. Ana? Izkušnje so na njeni strani. Že po prvem pogovoru pa sem videl iskreno željo, da dvigne raven smučanja. Verjamem, da smo poleti na ravni tehnične izvedbe storili korak naprej. Sama izvedba je še vedno odvisna od pogojev, torej naklonine, podlage, vremena …

Bi upali napovedati, kakšna bo slika marca?

Zadovoljen bom, če bo Ana storila korak naprej in se približala rezultatom, ki jih je pred leti že dosegala. Neji pa želim preboj v elitno veleslalomsko sedmerico in slalomsko petnajsterico. S tem bi bil marca zadovoljen. Seveda želimo še kaj več.

Bi upali ugibati, s koliko smučarkami se boste podali na olimpijske igre v Cortino d’Ampezzo?

Trenutno imamo poleg Ilke Štuhec v mislih še Nejo Dvornik in Ano Bucik Jogan (Andreja Slokar se je poškodovala; op. a.). Ostale smučarke so brez kvalifikacijske norme. A pot do 18. januarja je še dolga. Takrat bo slika dokončna.

Kako enotna in homogena pa je omenjena ekipa evropskega pokala? Kakšno je sodelovanje z vašo ekipo?

Delujejo kot ekipa. Edina, ki je malce ločena, je Lila Lapanje. Ima svojega trenerja in lastno organizacijo. Vseeno se veliko povezujemo, predvsem zdaj, ko se začenja tudi slalomska sezona svetovnega pokala. Povezave so tudi na drugih ravneh. Nika Tomšič je bila namreč na več naših treningih.

Je to tudi pritisk iz ozadja, torej gradnja notranje konkurence?

Vsekakor. Na prvem mestu je želja. Nato pride vse ostalo. In želja je prisotna.

Ne moremo mimo tega, da so bili v preteklosti prav v ženskem smučanju prisotni številni slovenski vrtički. Tudi naelektreno ozračje. Se posledice orisanega še čutijo?

To je zgodba iz preteklosti. Določene posledice so še vidne. Prav zaradi tega skušam delovali izrazito povezovalno. Zavedam se svoje odgovornosti. Vem, da sem v prvi vrsti odgovoren za smučarki svetovnega pokala. Zdaj, ko se je sezona začela, bom imel zagotovo manj časa za ekipe nižje ravni. A moja vrata so vselej odprta. Trenerji to dobro vedo. Komunikacija je zame ključna. Zavedam se, kako pomembo je, da generacijo, ki prihaja, dvignemo na višjo raven. To je zaledje, ki ga imamo. Kariere niso večne. Poskrbeti je treba za naraščaj.

V tem kontekstu nam na misel pride 17-letna Taja Prešern. Je to ime slovenske prihodnosti?

Vsekakor. Taja je tekmovalka, ki izžareva nekaj več. A čaka jo še dolga pot. Gradnja celostne tekmovalke je zahteven in dolgotrajen proces. Na ta proces vpliva kopica dejavnikov. Ponavljam, gre za mlado smučarko, ki ima prepotrebno energijo. Če bomo z njo delali načrtno, smiselno ter se odzivali v pravih trenutkih, verjamem, da bomo za Tajo Prešern še velikokrat slišali.

Pod drobnogledom tudi ime slovenske smučarske prihodnosti

Intervju: Aleš Valenti

Kakšno je tvoje mnenje o tem?